Če bi moral predstaviti svojo želje za pisanje tega bloga in namene za izbiro tematike, bi le-te naj natančnejše opisal kot etostopične (etos [ēt̃hos ‛moralen značaj, značilen duh določenega kraja in časa’] + topos [tópos ‛kraj’]).

Misli in dognanja iz naloge so, po mojih najboljših močeh, tvorjena na meji med utopičnim in kaotičnim, med predpostavkami absolutnih odgovorov na bazična ontološka vprašanja in med popolnim kaosom fluidnosti polja, ki ga raziskujem. Etostopične, ker verjamem da so določeni načini oz. pristopi boljši od drugih, vendar jim ne nadevam naziva non plus ultra. Etostopično, ker želim prikazati možnost, da je nemogoče izoblikovati popoln odgovor na marsikatero zastavljeno vprašanje, predvsem zaradi subjektivne narave področja raziskave. Obstajajo zgolj obdobja funkcionalnosti ali nefunkcionalnosti določenih misli in med nalogo bom bralca na takšne misli tudi opomnil. Etostopično tudi zato, ker kljub iskrenosti svojega namena ne morem jamčiti popolne resničnosti in funkcionalnosti te raziskave v prihodnosti.

Bralec naj bo tisti, ki se vanjo podaja z visoko mero sumničavosti. Brez te lahko namreč še tako dobronamerna misel postane zgolj ideološka; ko vedno prisotna dvojina lastnosti kaosa in reda vsakega argumenta izgine, le-ta postane neomajen zakon, s katerim ima bralec ključ do popolnega razumevanja. Etostopično, ker želim opozoriti vse, da univerzalnih ključev ni — vsak, ki trdi nasprotno, pa je verjetno prevzet z določeno ideologijo (ali pa samo ne govori resnice).