Da začnemo raziskavo razlike med pojmom in pojavom, je treba sprva odgovoriti na zelo pomembno vprašanje zaznavanja. S tem mislimo na zaznavanje posameznika, seveda pa so ugotovitve na ravni posameznika v veliki meri uporabne tudi v kontekstu kolektivne percepcije ljudi, kar bomo bolj razdelali v nadaljevanju. Naše dojemanje je tisto, ki definira kako nekaj je in kako ni, in dopušča vprašanja, kot so kaj je oz. ni in zakaj nekaj je oz. ni. To razlikovanje je tudi eden glavnih krivec za napačno predstavljeno problematiko vprašanja vrednotenja statusa umetniškosti določenega predmeta in posledičnih težav z iskanjem kakovostnih odgovorov na to vprašanje.

Treba je razumeti, da človeško bitje ne vidi življenja (predmetov, oseb, celo pojmov) kot to, kar so — se pravi predmeti, osebe, pojavi — ampak kot funkcije, ki jih le-ti zanj(o) predstavljajo. S tem seveda ne želimo povedati, da smo računalniki iz matrice, ki svoje okolje dojemamo kot skupek enačb, ampak, da je vse, s čimer smo v stiku, v najbolj bazičnem pogledu razdeljeno na dve področji, za kateri imamo mnogo imen. Taoizem ju imenuje jin (kaos) in jang (red), krščanstvo dobro in slabo, splošno pa jima lahko nadenemo imenovalca ovira in pripomoček (s primeri ne želimo predstaviti tematike kot striktno vezano na teologijo, po enakem principu namreč deluje tudi naš pravosodni sistem). Med ovire spada vse, kar nas pri doseganju naših ciljev ovira, nasprotno temu je vse, kar nam pri doseganju ciljev koristi.

Vzemimo za primer vrečke, ki jih ponujajo trgovine pri nakupu sadja in zelenjave. Ta predmet od točke, ko ga odtrgamo s stojala, do točke, ko pridemo domov, opravlja svojo nalogo — funkcijo vrečke. Ko pa iz nje vzamemo kupljeno zelenjavo in le-to pospravimo v hladilnik, vrečka prestopi iz reda v kaos (pod pogojem, da od nje nimamo več koristi). Takšno vrečko odvržemo v smetnjak. Predmet, ki je še pred kratkim služil določenemu namenu, sedaj za nas le-to funkcijo izgubi in postane neklasificiran, in s tem tuj. Seveda smo za takšne predmete ustvarili svoj klasifikator — pojem smeti. Smet pa predstavlja kaos, nekaj, kar je treba čim prej odstraniti iz našega življenja. Vrečki nismo spremenili njenih fizičnih lastnosti, ni izgubila svojo, lahko bi rekli vrojeno funkcijo (v sebi nositi predmete), jedrno se je spremenilo zgolj naše dojemanje tega predmeta. In to zgolj zaradi spremembe našega zaznavanja njegove funkcionalnosti. Prav tu pa je tudi težava, ki otežuje pogovore o evalvaciji umetnosti.

Umetnost kot pojav je subjektivna. Beseda subjektivno pa ne pomeni nič drugega kot drugačno razbiranje funkcij predmetov (s katerimi smo v stiku) od npr. naših kolegov, prijateljev itd. Pojem umetnost tukaj uporabljamo v obliki njegove splošne uporabe v družbi. Ne glede na to, ali se ali se ne zavedamo, večino časa ne govorimo o pojmu umetnosti, čeprav se mogoče kdaj zdi tako, ampak o pojavu. Ko govorimo o fiziki npr., govorimo o določenih enačbah in funkcijah, ne o pojmu fizike same, in ko govorimo o umetnosti, govorimo o določenih um. delih, ki jih (zavestno ali nezavestno) držimo v delovnem spominu, ta pa diktirajo našo percepcijo o tem, kaj za nas umetnost je.

Tu je moč opaziti razliko med predmetom kot takšnim in predmetom kot funkcijo (kot orodjem). Ljudje ne dojemamo sveta kot skupek predmetov, temveč kot skupek orodij, skupek funkcij, ki v določenem trenutku za nas opravljajo koristno delo, v drugem pa nas zavirajo. Tako pa sedaj raziščimo glavno misel tega poglavja, namreč razliko med pojmom in pojavom.

Pojavi so vse, kar je čutno zaznavno, pojmi pa so miselne tvorbe. Ironično prav s prejšnjim primerom nakazujemo, da, vsaj za nas, v resnici ni pojavov, obstajajo zgolj pojmi. In tu je zelo pomembna misel, da podrobna klasifikacija pojma niso njegove fizične lastnosti — gugalnica in štor si ne delita mnogo fizičnih lastnosti, oba pa lahko opravljata funkcijo nečesa, na kar lahko sedemo. O tem nam pravi slika Ceci n’est pas une pipe (To ni pipa) umetnika Renéja Magritta, ki, kot pravi napis na delu, ni zares pipa. Kljub svoji izraziti podobnosti s pravim predmetom, ostaja zgolj podoba le-tega — upodobljena iluzija predmeta, namenjenega kajenju tobaka, ki ni zmožna opravljati njegove funkcije. Prav tako to delo, kljub temu da je slavljeno kot eno izmed mnogih odličnih umetniških del, ne predstavlja pojma umetnosti, saj je umetnost tudi performance Marine Abramovićz naslovom The Hero (Junak); umetnost je prav tako serija pikčastih del umetnika Damiena Hirsta itd. Pojava umetnosti (kot vse ostale pojave) seveda ni mogoče definirati s pomočjo njegovih »objektivnih« lastnosti — vse so namreč pogojene subjektivni interpretaciji.

Ta besedna zveza pa ne pomeni nič drugega kot skupek ovirajočih in pomožnih lastnosti določenega pojava, prastaro vprašanje o dobrem in slabem (zlu). Kar je dobro za nas, ni nujno dobro za druge, saj se naše potrebe (in temu primerno tudi pričakovanja inželje, ki jih čutimo od določenega pojava) razlikujejo od drugih. Od tod izvirajo rek Za nekoga smetje, za drugega zaklad. in podobne fraze, vse opisujoče eno in isto lastnost sveta — fizične lastnosti pojavov ne definirajo naše (dojemljive) realnosti, njihove funkcije v povezavi z našimi nameni pa.

S to mislijo pa tudi odpiramo debato o pomenu pojma umetnosti. Če bi iskali definicijo pojava umetnosti, bi se znašli v brezizhodnem krogu subjektivnega dojemanja sveta,čigar definicij bi bilo prav toliko kot posameznikov, vključenih v debato. Če pa se raje vprašamo o pojmih, ki so zgolj klasifikatorji oz. imena funkcij določenih pojavov, pa smo zmožni najti mnogo bolj funkcionalne odgovore na svoja vprašanja, saj v banalnem primeru razlikovanja med stolom in mizo obiskovalcu iz drugega planeta ne bi bilo takoj jasno, zakaj zgolj določena višina predmeta diktira popolnoma drugačno klasifikacijo le- tega oz. lahko bi se vprašal, od katere višine naprej je lahko visoki barski stol brez naslonjača klasificiran kot mizica in kdaj se manjša mizica za v dnevno sobo lahko spremeni v sedež?