Včeraj je bila otvoritev razstave avtorice Nike Autor z naslovom “Osrečite sebe in družino”, v kateri je umetnica predstavljala nadaljevanje svojega razmišljanja o beguncih in migrantski krizi.

Ampak današnji blog v resnici nima veze z migranti, niti z umetnico. Želel bi namreč opozoriti na precej zapostavljeno problematiko o kateri takšni in podobni projekti govorijo — galerije resnično niso najboljši prostor za socialne in politične kritike.

Včasih je umetnost realno bila odličen medij za širjenje kritičnih misli — predvsem v času, ko vlada ali vladajoči posamezniki niso najbolje prenašali družbene kritike (pomislimo na giljotino in zapiranja aktivistov v taborišča in druge slične ustanove.

Sedaj pa se časi spreminjajo in galerijski prostor nikakor ni optimalna rešitev za širjenje kritičnih misli.

Zakaj?

Galerija v resnici opravlja eno in edino primarno funkcijo: S svojim delovanjem ponuja prostor za srednji in višji sloj, ki je namenjen odločanju o tem, kdo je kje na hierarhični lestvici v družbi. 

V večjih mestih kot so London in New York se te odločitve sklepajo preko nakupov precenjene umetnosti, v Slovenji — kjer galerije živijo skoraj popolnoma od državnega denarja — pa seveda prodaje umetnosti ni in so mehanizmi malce drugačni. V jedru pa vse skupaj deluje popolnoma enako; ni pomembno kaj se kaže v galeriji, pomembno je kdo se prikaže na razstavi.

S tem pa se pojavi ogromna težava za vso kritično umetnost, ki se seveda trudi širiti določeno sporočilo v želji po boljšem jutri. Ne samo, da je to sporočilo skoraj popolnoma preslišano, saj obiskovalec otvoritve takšne razstave nikakor ne zapusti mnenja, da bi resnično bilo kaj potrebno postoriti — bodisi glede migrantov, nespoštovanja človekovih pravic ali katerekoli druge socialne tematike — sam kontekst galerijskega prostora je popolnoma napačen za uspešnost takšnih sporočil.

Galerija, predvsem popularni tip bele kocke, ki je skorajda prisoten v vseh slovenskih razstavnih prostorih, ustvarja prostor, v katerem se razstavljeni predmeti in dogajanja ocenjujejo ne samo po svoji kvaliteti sporočila, temveč tudi po estetskih vrednotah.

Kljub temu, da je konceptualna umetnost rahlo uničila pomembnost predstavitve in izdelave umetniškega produkta in njegovo estetsko izkušnjo (lepo ali grdo), se to merilo še vedno vrine v naše razumevanje umetniškega predmeta.

Ko smo v galeriji namreč vsi vemo, da to kar gledamo ni kar nekaj, ampak je nekaj, kar ima določen pomen. More ga imeti, če ga ne bi bilo, seveda ne bi bilo razstavljeno.

Tako se vsak gledalec potrudi (vsaj vsi umetniki upamo, da se) in emocionalno ter intelektualno pristopi do stvari. S tem pa nehote ocenjuje tudi kvaliteto predstavitve kot zelo pomemben aspekt umetniškega dela.

Kritična umetnosti v takšnem kontekstu ne more preživeti; sporočilo je degradirano do vprašanja uporabe materialov in zagovarjanja zakaj določena kritika ni bila narejena kot video, ampak v obliki slike oz. druga, popolnoma nepotrebna razglabljanja o kvaliteti dela — namesto, da bi se pozornost usmerila na samo sporočilo.

V današnji dobi imamo boljše načine, kako širiti takšne misli, ki jih včasih seveda ni bilo; od crowd fundinga, socialnih medijev in vseh drugih kanalov, do katerih ima vsak posameznik dostop zagotovljen v svojem žepu — govorim seveda o mobilnim telefonih. Vsi ti mediji pa delujejo mnogo bolje kot bi takšna umetnost kadarkoli lahko, nekaj kar smo lahko vsi videli včeraj, ko se je cel svet zbral v skupnem shodu proti podnebnim spremembam in uničevanju našega planeta.

Takšni shodi pa, ne glede na njihovo uspešnost, govorijo o mogoče težki a resnični problematiki: Ne glede na to kako dobro sliko ali kako kompleksno inštalacijo bo umetnik postavil v galerijski prostor, ne bo naredila skoraj nič za okolje in sočloveka v primerjavi s tem, da svojo energijo raje usmerimo v trenutni #Trash Challenge in realno naredimo razliko. 

Umetniške razstave pa naj bodo usmerjene v to, za kar realno so: Pitju vina in merjenju svojega položaja v družbi. Resnica naj bi bolela, vsekakor pa je potrebno biti realen — konec koncev vsi umetniki delamo (vsaj človek upa) za boljši jutri in ne zgolj za to, da lahko opravičimo svoje stroške življenja državi ali kakšnemu drugemu mecenu.